Blog
Človek preporoda – William Morris
»Podoben je stolpu, ki postaja vse višji in višji, dvigajoč se nad horizontom, za katerim – ena za drugo – zahajajo njegove zvezde. Zdi se, da bolj kot poveličani sodobniki«.
Ta izrek, brez znanega avtorja, govori o slavnem pisatelju, poetu, slikarju, obrtniku, oblikovalcu in političnem udejstvovalcu Williamu Morrisu. Mar je možno, da je v človeku lahko pokrito toliko uspešnega? Kakšna rodovitna prst je vzklila toliko razvejanih talentov? In zakaj nas veliki umetnik William Morris navdihuje še danes?
William Morris se je rodil leta 1834. To je bil čas, ko so ljudje verjeli v razvoj, čas prve znanstveno-tehnološke revolucije. Tistega leta je bila v Britaniji osnovana Velika nacionalna obrtniška zveza, bratje Čerepanovi so sestavili prvo lokomotivo, v Rusiji pa se je odprla prva tovarna tekstila. Morda ni bilo naključje, da se je ravno v tem obdobju pojavil nekdo, za katerega lahko rečemo, da je bil prvi oblikovalec, v sodobnem pojmovanju te besede.
Otroštvo vpliva na naše celotno življenje – in pri malem Williamu je bilo prav idilično.
»Ne želim si zapustiti tega sveta, – je nekoč rekel Morris. – Prav nenavadno radostno me je pozdravil«.
William je odraščal v velikem, prijetnem posestvu Wilford Hall, v slikovitem predmestju Londona, v ljubeči družini. V šoli je napredoval lahkotno in z užitkom, svoj prosti čas pa je preživljal na poniju, s katerim je na svojem otroškem sedlu raziskoval gozdove. Prvi stiki z arhitekturo in slikarstvom: dekoracija cerkve v Essexu, dekoracija Cantenburry katedrale, okras lovske dvorane Elizabete I. v Chingfordu Hatch. Kasneje se je Morris zaljubil v vse, kar je povezano s srednjeveškim in tradicionalnim angleškim notranjim interjerjem ter je na tem področju postal eden večjih strokovnjakov v Angliji. Finančna sredstva njegovega očeta, ki je bil uspešen trgovec, so Williamu omogočila dobro klasično izobraževanje. V času študija se je William spoznal s svojim bodočim prijateljem in kolegom Edwardom Bürn-Johnsom. Edward se je že odločil postati slikar, William pa se je takrat videl bolj kot pesnik in arhitekt. V mladostniškem navdušenju sta želela začeti križarski pohod proti vsemu neokusnemu. Verjela sta, da bo lahko samo do-buržuazna umetnost vrnila družbi lepoto in duhovnost.
»Buržuazija, povsod sama buržuazija s svojim poveličevanjem dobička, s svojo vero v lastno nezmotljivost, svojimi okusi v književnosti, slikarstvu, arhitekturi…« – je pisal Morris.
Prav v študijskih letih so se v Morrisu formirale ideje, razvoju katerih je posvetil celo svoje življenje: svet, ki ga človek ustvari mora biti prekrasen in ga je treba ustvarjati po zakonih umetnosti, brez pomoči strojev, temveč z rokami ljudi in za ljudi same.
Revolucionarnost Morrisovih idej lahko razumemo, če jih pogledamo v zgodovinskem kontekstu.
»Angleške gozdove so neusmiljeno sekali z namenom, da bi gradili tovarne. Zrak in reke so postale onesnažene, stare obrti so umirale, poteptane z močjo industrije. V Londonu se je pojavila slavna barvna megla, ki je kot odeja pokrivala mesto. Strupeno je bilo absolutno vse, celo tkanine, obdelane z novimi barvami, za pridelavo katerih se je uporabljal arzen. Trud delavcev je bil zanemarljiv, plačilo je bilo mizerno. Očiten primer položaja delavskih razredov je bila industrija vžigalic, za proizvodnjo katerih se je uporabljal fosfor. Tam so delali tisti najbolj obupani, saj se fosfor nabira v organizmu. To je delavcem prinašalo neznosne bolečine, njihove kosti in zobje pa so se začeli svetiti. Glavni dejavnik epohe je postal denar in to se je odrazilo na vseh plasteh prebivalstva.
Medtem je Morris pisal: »Umetnost mora prinašati srečo temu, ki se z njo ukvarja in tistemu, ki mu je namenjena.«
On je sanjal o oživitvi pozabljenih tehnik, verjel je, da mora biti vse, kar obkroža človeka lepo in praktično, narejeno z dušo.
Izkazalo se je, da so tovrstna prepričanja delovala razkolno med člani umetnostnega društva ‘Bratstvo Prerafaelitov’, predhodnikov stila ‘Modern’. Mladi umetniki so kot standard priznavali umetnike mlade renesanse iz Firenc, torej umetnike pred Rafaelom. Morris je vstopil v svojevrstno vajeništvo pri vodji tega društva – slikarju, ilustratorju, prevajalcu in pesniku Danteju Gabrielle Rosettiju. Od takrat sta bili njuni usodi povezani. Bila sta kolega, zakleta prijatelja in pa moška, zaljubljena v isto žensko …
Rdeča hiša
Če se vam bo kdaj posrečilo obiskati osrednji del Anglije, natančneje staro okrožje Kent v Ussexu morate obvezno obiskati Rdečo hišo (»Red House«) Williama Morrisa, pravo Meko za potujoče estete.
Ta dom je Morris, skupaj z arhitektom Filipom Speakmenom Webbom postavil v mestecu Elton, takoj po vrnitvi iz poročnega potovanja.
Pri gradnji in urejanju notranjosti Rdeče hiše so kolegi implementirali popolnoma nov pristop.
Začenši s tem, da je bila fasada družinskega gnezdeca Morrisov, narejena iz ne-premazanih opek-ploščic, za ta čas nadvse revolucionarna. Ta dom je bil, kot bi se danes izrazili, popolnoma funkcionalen. Glede na bodočo namembnost prostorov je bila predvidena njihova oblika in velikost. Okna so tudi imela različne forme, dolga pravokotna, mala kvadratna in celo okrogla. Po stenah se je prijetno bohotil bršljan, v dvorišču pa je gospodoval rustikalen vodnjak. Pri izgradnji hiše ni bilo posekano niti eno drevo, vrt je postal integralen del hiše, del njenih ‘zunanjih prostorov’. Napolnjen je bil s sadnimi drevesi, travami, rožami in celo z majhno njivo. Zanimivo, da se je takšen stil predmestnih zgradb hitro razširil na celo Anglijo in dobil ime ‘staro-angleški’.
Oprema hiše ni zaostajala z zunanjim videzom hiše. Celih pet let so lastnik in njegovi prijatelji formirali interier Rdeče hiše: izdelovali pohištvo, slikali slike, tkali preproge, izdelovali vitraže. Po Morrisovi zamisli, je moralo biti vse, tudi najmanjša podrobnost ročno, ne mehansko izdelana. Izvedena po enem samem ključu, harmonično povezana med seboj, naj bi ustvarjala plemenito ozadje za idealne medčloveške odnose.
»Ne imejte v svoji hiši ničesar, kar ne bi potrebovali in ničesar, kar vam ne bi bilo prijetno na pogled«. To je bil moto Williama Morrisa. Z njegovimi somišljeniki so se navduševali nad srednjeveško umetnostjo. Gradili so dom-trdnjavo, ne pa urejene viktorijanske kočice na travniku. Vse v hiši je bilo zadržano in praktično. Prav v Rdeči hiši je Morris organiziral svojo prvo delavnico. Čeprav je bil po rodu plemič, je imel ročno delo za višji užitek kreativnega človeka. William je sam stal za statvami, rezljal po lesu , sestavljal pohištvo, mešal barve. Naravne barve, zadržanost in estetski okus, enakovrednost slike in njenega ozadja, opustitev viktorijanskega bleska in poudarjanje osnovnih, rustikalnih oblik – tako bi lahko opisali lastnosti novega stila, ki se je rodil v delavnici Williama Morrisa. Kasneje se je ta stil poimenoval »Modern«.
Uspeh
Po eksperimentu, ki je bil gradnja Rdeče hiše, je Morris, v sodelovanju z drugimi Prerafaeliti osnoval firmo »Morris & Co.«. Ukvarjali so se s proizvodnjo pohištva in ostalih predmetov za notranjost. Iskali so strokovnjake po celi državi in ponovno obudili mnoge pozabljene tehnike. Pri izbiri kandidatov so se bolj osredotočali na delavnost in marljivost, kar jim je bilo bolj pomembno kot talent.
Javnost še ni bila pripravljena na njegove ideje, zato je firma Morris & Co. najprej okraševala cerkve in katedrale. Ampak že čez nekaj let je »stil Morrisa« postal moden. Na svetovni razstavi umetnosti in znanosti v Londonu je podjetje prikazala svoje osnutke vitražev, pohištva in oblazinjenja in javnost se je toliko navdušila, da so naročila dobesedno letela.
Paradoksalno, da je stil izdelkov borca proti buržuaziji najbolj navdušil prav to samo buržuazijo.
Izdelke podjetja so bili za večino nedostopni, zato so jih v veliki meri prodajali premožnejšim. Zanimivo je tudi to, da je stil vaške hiše, ki so mu lastni grobi materiali in jasne linije višji sloj vzel za svojega. Tako so sobe v St. James’ katedrali, kjer je živela kraljica Viktorija narejene po njegovih skicah. Medtem pa je »Zelena jedilnica« v muzeju Alberta in Viktorije od takrat znana kot Morrisova dvorana.
Uspeh je Morris doživljal skoraj kot nekakšen lastni poraz. Celo življenje je sanjal o tem, kako bo spremenil družbeni sistem, nato pa je sam postal del njega. Morris se je seznanil z delom Karla Marxa, vendar se mu je revolucija zdela kot neodgovoren poseg. Verjel je, da lahko samo ročno delo in trud človeka spremenita svet in ga naredita prekrasnega. Medtem pa je Morris delal, delal, delal…
Tapete
William Morris je bil prvi, ki je pečatne grafike povzdignil na višji nivo. Do takrat so bile tapete dojemane kot poceni rešitev in jih je uporabljalo samo revnejše prebivalstvo. Za Morrisom so postale okras umetniških salonov in del najbolj bogatih domov velikobritanske buržuazije.
Katerikoli okras je nesmiseln, če ne prinaša prijetnih asociacij, – je pisal Morris. – Kaj ni bolje imeti tapete ali zavese, ki vas spominjajo na vinsko lozo ali pa travnike Pikardije, kot pa vrste uvenelih, lažnih rožic in listkov, ki jih lahko samo še preštevate od dolgčasa?
Pri sestavljanju tapet se je Morris popolnoma držal tega pravila. Njegov prvi dizajn je bila »Vrtna rešetka«. Govori se, da je za njegovo osnovo služila kar njegova dekorativna ograda okoli vrta v Bexlihitu, v Kentu. Njegov naslednji vzorec, dizajn »Daisy« (marjetica) so prve tapete na svetu, ki so se serijsko proizvajale. Inspiracijo za motiv herbarija z rožami iz polja je umetnik črpal iz stenske preproge iz petnajstega stoletja. Še en tip tapet – »Pomegranate« (granatno jabolko) – znova ponavlja cvetlične motive. V teh treh projektih je nedvomno možno opaziti vpliv srednjeveških ornamentov.
Vendar pa ne gre misliti, da je William Morris samo brezglavo kopiral.
On je – inovator. Umetniku je predlagal iti stran od formalizma in ponavljanja klasičnih motivov. Biti bolj svoboden v risbah, skicah. Vrniti se k najboljšemu viru inspiracije, k naravi.
Pri ustvarjanju novih skic se je Morris obračal na svoje osebne risbe rastlin angleškega vrta (vrtnice, lilije, margarite), gravure in herbarije 16. in 17. stoletja, stare rokopise, gobeline, tekstile. Kako čudovit je preplet listov, vej, cvetov in plodov! Kako lepe so živali, kakor da bi ravnokar skočile iz listov srednjeveških knjig! Te ornamente so sčasoma začeli tiskati ne samo na tapete, temveč tudi na tkanine, gobeline, tepihe.
Skupaj je Morrisova proizvodnja izdala 50 osebnih, izvirnih izdelkov in 49 tipov tapet, ki so jih ustvarili drugi umetniki.
Zabavno je, da sam Morris ni imel preveč rad tapet in je pri opremljanju svojega doma uporabil tekstilno draperijo.
Naši časi
»On je bil preprosto William Morris in naredil je več kot bi 10 ljudi skupaj«, – tako je o njem rekel njegov zdravnik, ko so ga vprašali o vzrokih smrti.
Morris je umrl leta 1896. Jane ga je preživela za mnogo let, dočakala 19. stoletje, uživala slavo in tiho umrla leta 1914. Do konca dni je bila lepotica in model. Ne gleda na zapletene odnose, nezvestobo, odhode in vračanja, sta William in Jane pokopana skupaj v Kelmscottu. Skupaj sta bila pokopana kot srednjeveški kralj in kraljica, ki sta – ne glede na življenjske dogodke – na nagrobnih kipih vedno skupaj.
Tovarna, ki jo je Morris osnoval je delovala do prve svetovne vojne. Zaradi močne, po-vojne konkurence je bila prodana večjemu britanskemu podjetju »Sanderson & sons«, kljub temu so izdelki v stilu Williama Morrisa postali dovolj slavni, da se je stil ohranil.
Dizajnerske ideje Williama Morrisa in njegovih kolegov so žive tudi v 21. stoletju. Skice umetnikov lahko najdemo na tapetah, zavesah, posodi, brisačah, pohištvu in seveda na tkaninah za šivanje krpank. Povpraševanje je veliko iz očitnih razlogov: vse je elegantno, stilsko, na dober način staromodno…
Škoda je edino ta, da so bile ideje Williama – oblikovalca v nasprotju z idejami Williama – socialista. Glavno pa je, da so se izkazale za tako globoke in vsestranske, da so vse bodoče umetnostne generacije v njih našle vedno nekaj novega. Na koncu je William Morris dosegel, kar si je zadal: umetnost je postala javna domena.
Vir fotografij: Internet; @Modafabrics
Prevod in oblikovanje besedila: Denys Bilash, Valerija Intihar.
Tekst v izvirniku je napisala: Aleksandra Belikov
Povezave za ogled vzorcev: Morris Meadow ; Best of Morris ; Morris Holiday Metallic
