Zgodba o zajčici

Zajklja Učenjačka, čarobna vila znanja

Deklica Zoja je decembrskega jutra v svojem škorenjčku našla prav posebno darilo, ki ji ga je ponoči prinesel sveti Miklavž. V mehkem ovoju je počivala ljubka plišasta zajčica z dolgimi ušeski in drobnimi pikicami. Zoja jo je takoj stisnila k sebi in zaslutila, da to ni navadna igračka – v njenih očeh je žarela iskrica čarobnosti. Deklica jo je poimenovala Zajklja Učenjačka, kajti zdelo se ji je, da ima zajčica prav poseben dar za učenje in modrost.

Že naslednje popoldne je Zoja pri domači nalogi iz matematike opazila, da ni sama. Zajklja Učenjačka je tiho sedla na rob mize in z mahajočim uhljem spodbudno pokazala proti zvezku. Ko je Zoja naletela na težko računanje, je začutila mehak dotik zajčicine tačke na svoji roki. »Kar pogumno, številke so tvoje prijateljice,« ji je nežno zašepetala vila. Zoja je začudeno pogledala svojo plišasto prijateljico – ali je res slišala njen glas? V srcu je postalo toplo in težka naloga se ni zdela več tako nemogoča. Številke na papirju kot da so oživele v prijazne pravljične junake, ki so Zoji pomagali najti rešitev. S pomočjo Zajklje je Zoja z nasmehom dokončala nalogo, ponosna nase in na novo pridobljeno znanje.

Minevali so tedni in bližalo se je prvo preverjanje znanja. Zoja se je vestno pripravljala na test. Na pisalni mizi sta z Zajkljo Učenjačko skupaj listali zvezke in ponavljali snov. Kadar se je Zoji zataknilo pri kakšni nalogi, je Zajklja rahlo nagnila glavico, kot bi želela pokazati namig. Zoja se je ob tem zasmejala, vse težke stvari so takoj postale lažje. Zajkljina prisotnost je učenje spremenila v igro in vsaka ponovitev je bila manj strašljiva.

Končno je napočil dan preizkusa. Zjutraj je Zojo kljub dobri pripravi stiskalo v trebuščku od treme. Zajklja Učenjačka je to začutila. Medtem ko je Zoja zajtrkovala, je zajčica neopazno poskočila v šolsko torbo, da bi lahko šla z njo. V razredu je Zoja vedela, da Zajklja tiči v torbi ob njenih nogah, in ta misel ji je izvabila pogum. Preden je začela pisati test, je rahlo odprla torbo in za trenutek pokukala vanjo. Zdelo se ji je, da je v torbi zableščal droben zvezdni prah in da je Zajklja pomežiknila z enim očkom. Zoja se je nasmehnila. Vdihnila je globoko in začela reševati naloge. Strah in tremo je zamenjal pogum, saj je čutila, da ima ob sebi čarobno prijateljico, ki ji prišepetava: “Zmoreš, vse si se naučila, pogumno naprej!”

Tistega dne je Zoja uspešno prestala preizkus znanja. Ko je prišla domov, je iz torbe slavnostno vzela svojo zvesto vilo znanja. Oblila jo je hvaležnost, zato je Zajkljo močno objela. Mehka zajčica je v odgovor nežno zasijala v toplih mavričnih barvah – le za hip, tako da je videla samo Zoja. Deklica je vedela, da ima v Zajklji najboljšo prijateljico in zaveznico pri učenju. Od tistega dne dalje je bila vsaka domača naloga malce bolj zabavna, vsak test pa manj strašljiv, saj je ob Zoji vedno bedela njena pravljična varuhinja. Miklavž ji je podaril več kot le igračko; podaril ji je pogum, veselje do učenja in čarobno zaupanje, da zmore doseči vse, kar si zastavi.

Mama 🙂